Objavljeno: 18.3.2020
Deseto leto se približuje odkar poučujem jogo in do sedaj še nisem imela potrebe, da bi svoje delo izpostavljala preveč javno, enostavno nisem čutila, da bi morala slediti sistemu, ki narekuje, da če ne uporabljamo družebnih omrežij "ne obstajamo". Nekoč sem seveda imela odprt facebook profil a za pisanje objav preprosto ni bilo časa in pa svoj čas sem raje namenjala praksi, skupinskemu in individualnemu poučevanju, raziskovanju, branju, osredotočanju na lastno prakso, sledila pa sem tudi tistemu reku, ki pravi, da bodo tečajniki na podlagi lastne izkušnje sami poročali naprej ali jim moj način poučevanja ustreza ali ne. Zakaj sedaj polnim časovnico in objavljam svoja pisanja ? Povod za to gre mojim zvestim tečajnikom, ki so me skoraj vsakodnevno opominjali, da se moram povezati z svetom družbenih omrežij z namenom, da bi širša javnost lahko slišala za moje delo in bi tako pomagala še večjemu krogu ljudi. Razlog, ki sem ga našla sama pa vidim v tem, da je sedaj res že toliko let prakse za menoj in lahko mirno zatrdim vsaj kanček, da imam dovolj izkušenj, ki jih želim podeliti z vami. Moje delovanje je namreč usmerjeno v preučevanje anksioznih motenj na podlagi lastnih izkušenj. Sedaj po toliko letih so namreč tudi vidni rezultati, ki kažejo, da redna praksa joge zares pomaga, omili simptome, pomaga nam, da lahko živimo normalno brez strahu, učimo se ozavestiti kar čutimo in predvsem znamo predelati kar se dogaja v sedanjosti, učimo se spustiti preteklost in se znamo prepustimo prihodnosti.
Ta čas epidemije in na nek način prisiljenosti biti doma, biti sam s seboj zato vsi tisti, ki se počutite še bolj na nek način ujeti izkoristite kot priložnost, da se soočite z samim seboj, poglejte pogumno vase, spustite kontrolo, varni ste.
Deseto leto se približuje odkar poučujem jogo in do sedaj še nisem imela potrebe, da bi svoje delo izpostavljala preveč javno, enostavno nisem čutila, da bi morala slediti sistemu, ki narekuje, da če ne uporabljamo družebnih omrežij "ne obstajamo". Nekoč sem seveda imela odprt facebook profil a za pisanje objav preprosto ni bilo časa in pa svoj čas sem raje namenjala praksi, skupinskemu in individualnemu poučevanju, raziskovanju, branju, osredotočanju na lastno prakso, sledila pa sem tudi tistemu reku, ki pravi, da bodo tečajniki na podlagi lastne izkušnje sami poročali naprej ali jim moj način poučevanja ustreza ali ne. Zakaj sedaj polnim časovnico in objavljam svoja pisanja ? Povod za to gre mojim zvestim tečajnikom, ki so me skoraj vsakodnevno opominjali, da se moram povezati z svetom družbenih omrežij z namenom, da bi širša javnost lahko slišala za moje delo in bi tako pomagala še večjemu krogu ljudi. Razlog, ki sem ga našla sama pa vidim v tem, da je sedaj res že toliko let prakse za menoj in lahko mirno zatrdim vsaj kanček, da imam dovolj izkušenj, ki jih želim podeliti z vami. Moje delovanje je namreč usmerjeno v preučevanje anksioznih motenj na podlagi lastnih izkušenj. Sedaj po toliko letih so namreč tudi vidni rezultati, ki kažejo, da redna praksa joge zares pomaga, omili simptome, pomaga nam, da lahko živimo normalno brez strahu, učimo se ozavestiti kar čutimo in predvsem znamo predelati kar se dogaja v sedanjosti, učimo se spustiti preteklost in se znamo prepustimo prihodnosti.
Ta čas epidemije in na nek način prisiljenosti biti doma, biti sam s seboj zato vsi tisti, ki se počutite še bolj na nek način ujeti izkoristite kot priložnost, da se soočite z samim seboj, poglejte pogumno vase, spustite kontrolo, varni ste.
Objavljeno: 1.12.2019
DAN, KO SEM ZAČUTILA, DA JE UČENJE JOGE MOJE POSLANSTVO
Odložim skledo zajtrka, med prebiranjem novic, natančneje članka o novem odkritju o jamah in mamutih v Mehiki (ugotovili, so namreč, da so bili lovci nanje precej bolj organizirani in premišljeni in da niso čakali zgolj na trenutke njihove ranljivosti kot so sprva domnevali) me branje poveže z naravo, pogrešam gozd, ležanje v krošnjah dreves, povezanost z izvorom. V istem trenutku se začutim in opazim svoj obraz, v njem narekuje resnost, zaprtost in izraz brezvoljnosti, pomislim kakšna je šele energija okoli mene potemtakem, kaj izžarevam, poskušam se nasmejati in ugotovim, da se nisem že lep čas, kotički ustnic se naučeno vračajo v stanje mirovanja. Tu so vsekakor vzklili vzorci pomislim, imam priložnost, da dokončno opravim z njimi a vseeno mi notranji instinkt govori, da ta sistem ni za mene, ne morem se sprijazniti z njim, preveč je v meni strasti, preveč ljubezni do narave, življenja samega.
Čaka me pot v službo, pisarniško osemurno delo za računalnikom, tematika dela mi je še kar všeč a odnosi zgodba zase, maske na obrazih, narejeno delovanje, pomanjkanje pristnosti, slaba delovna klima, ista pisarna in dihanje istega zraka a vseeno nevoščljivost, tekmovalnost in onemogočanje poslovne rasti. Večini nam tako znano počutje a nihče si ne upa ali ne more privoščiti stopiti ven iz vlaka sistema, ki ga živimo, saj so tu življenjski stroški, plačevanje računov, kreditov ipd. Kam pelje ta vlak ? Vsekakor v pomanjkanje fizične aktivnosti, stres, anksiozne motnje, poslabšanje zdravja in posledično edinega življenja, ja edinega ! Misel na to me predrami, da ne mislim zapravljati niti enega dneva več, delala bom to kar me veseli, kar želim, kljub drugačni izobrazbi se zavestno odločim, da se vrnem nazaj k svojim koreninam k tistemu kar sem dejansko jaz, nazaj k poučevanju joge. Hvaležna.
DAN, KO SEM ZAČUTILA, DA JE UČENJE JOGE MOJE POSLANSTVO
Odložim skledo zajtrka, med prebiranjem novic, natančneje članka o novem odkritju o jamah in mamutih v Mehiki (ugotovili, so namreč, da so bili lovci nanje precej bolj organizirani in premišljeni in da niso čakali zgolj na trenutke njihove ranljivosti kot so sprva domnevali) me branje poveže z naravo, pogrešam gozd, ležanje v krošnjah dreves, povezanost z izvorom. V istem trenutku se začutim in opazim svoj obraz, v njem narekuje resnost, zaprtost in izraz brezvoljnosti, pomislim kakšna je šele energija okoli mene potemtakem, kaj izžarevam, poskušam se nasmejati in ugotovim, da se nisem že lep čas, kotički ustnic se naučeno vračajo v stanje mirovanja. Tu so vsekakor vzklili vzorci pomislim, imam priložnost, da dokončno opravim z njimi a vseeno mi notranji instinkt govori, da ta sistem ni za mene, ne morem se sprijazniti z njim, preveč je v meni strasti, preveč ljubezni do narave, življenja samega.
Čaka me pot v službo, pisarniško osemurno delo za računalnikom, tematika dela mi je še kar všeč a odnosi zgodba zase, maske na obrazih, narejeno delovanje, pomanjkanje pristnosti, slaba delovna klima, ista pisarna in dihanje istega zraka a vseeno nevoščljivost, tekmovalnost in onemogočanje poslovne rasti. Večini nam tako znano počutje a nihče si ne upa ali ne more privoščiti stopiti ven iz vlaka sistema, ki ga živimo, saj so tu življenjski stroški, plačevanje računov, kreditov ipd. Kam pelje ta vlak ? Vsekakor v pomanjkanje fizične aktivnosti, stres, anksiozne motnje, poslabšanje zdravja in posledično edinega življenja, ja edinega ! Misel na to me predrami, da ne mislim zapravljati niti enega dneva več, delala bom to kar me veseli, kar želim, kljub drugačni izobrazbi se zavestno odločim, da se vrnem nazaj k svojim koreninam k tistemu kar sem dejansko jaz, nazaj k poučevanju joge. Hvaležna.
