DAN, KO SEM ZAČUTILA, DA JE JOGA IN UČENJE JOGE MOJE POSLANSTVO
Odložim skledo zajtrka na stran, med prebiranjem novic, natančneje članka o novem odkritju o jamah in mamutih v Mehiki (ugotovili, so namreč, da so bili lovci nanje precej bolj organizirani in premišljeni in da niso čakali zgolj na njihove trenutke ranljivosti kot so sprva domnevali) me branje poveže z naravo, pogrešam gozd, ležanje v krošnjah dreves, povezanost z izvorom. V istem trenutku se začutim in opazim svoj obraz, v njem narekuje resnost, zaprtost in izraz brezvoljnosti, pomislim kakšna je šele energija okoli mene potemtakem, kaj izžarevam, poskušam se nasmejati in ugotovim, da se nisem že lep čas, kotički ustnic se naučeno vračajo v stanje mirovanja. Tu so vsekakor vzklili vzorci pomislim, imam priložnost, da dokončno opravim z njimi a vseeno mi notranji instinkt govori, da ta sistem ni za mene, ne morem se sprijazniti z njim, preveč je v meni, preveč strasti, preveč ljubezni do narave, življenja samega.
Čaka me pot v službo, pisarniško osemurno delo za računalnikom, tematika dela mi je še kar všeč a odnosi zgodba zase, maske na obrazih, narejeno delovanje, pomanjkanje pristnosti, slaba delovna klima, ista pisarna in dihanje istega zraka a vseeno nevoščljivost, tekmovalnost in onemogočanje poslovne rasti. Večini nam tako znano počutje a nihče si ne upa ali ne more privoščiti stopiti ven iz vlaka sistema, ki ga živimo, saj so tu življenjski stroški, plačevanje računov, kreditov ipd. Kam pelje ta vlak ? Vsekakor v pomanjkanje fizične aktivnosti, v stres, anksiozne motnje, poslabšanje zdravja in posledično edinega življenja, ja edinega ! Misel na to me zbudi, da ne mislim več zapravljati niti enega dneva več, delala bom to kar me veseli, kar želim, kljub drugačni izobrazbi se zavestno odločim, da se vrnem nazaj k svojim koreninam k tistemu kar sem dejansko jaz, nazaj k jogi in poučevanju le-te. Hvaležna.
Odložim skledo zajtrka na stran, med prebiranjem novic, natančneje članka o novem odkritju o jamah in mamutih v Mehiki (ugotovili, so namreč, da so bili lovci nanje precej bolj organizirani in premišljeni in da niso čakali zgolj na njihove trenutke ranljivosti kot so sprva domnevali) me branje poveže z naravo, pogrešam gozd, ležanje v krošnjah dreves, povezanost z izvorom. V istem trenutku se začutim in opazim svoj obraz, v njem narekuje resnost, zaprtost in izraz brezvoljnosti, pomislim kakšna je šele energija okoli mene potemtakem, kaj izžarevam, poskušam se nasmejati in ugotovim, da se nisem že lep čas, kotički ustnic se naučeno vračajo v stanje mirovanja. Tu so vsekakor vzklili vzorci pomislim, imam priložnost, da dokončno opravim z njimi a vseeno mi notranji instinkt govori, da ta sistem ni za mene, ne morem se sprijazniti z njim, preveč je v meni, preveč strasti, preveč ljubezni do narave, življenja samega.
Čaka me pot v službo, pisarniško osemurno delo za računalnikom, tematika dela mi je še kar všeč a odnosi zgodba zase, maske na obrazih, narejeno delovanje, pomanjkanje pristnosti, slaba delovna klima, ista pisarna in dihanje istega zraka a vseeno nevoščljivost, tekmovalnost in onemogočanje poslovne rasti. Večini nam tako znano počutje a nihče si ne upa ali ne more privoščiti stopiti ven iz vlaka sistema, ki ga živimo, saj so tu življenjski stroški, plačevanje računov, kreditov ipd. Kam pelje ta vlak ? Vsekakor v pomanjkanje fizične aktivnosti, v stres, anksiozne motnje, poslabšanje zdravja in posledično edinega življenja, ja edinega ! Misel na to me zbudi, da ne mislim več zapravljati niti enega dneva več, delala bom to kar me veseli, kar želim, kljub drugačni izobrazbi se zavestno odločim, da se vrnem nazaj k svojim koreninam k tistemu kar sem dejansko jaz, nazaj k jogi in poučevanju le-te. Hvaležna.
